Kaj je zame poštenost

Zadnjič mi je kolegica v službi zastavila vprašanje:  kaj meni pomeni poštenost? In če bi na to odgovorila pred kamero... Potem smo se šalili, da bi že po službeni dolžnosti morala na to temo kaj povedati (op: kot vodja za skladnost). Do kamere sicer se nismo prišli, vendar sem to vprašanje vzela za izziv in o njem resno premišljevala. Sedaj pa nanj javno odgovarjam :)

Najprej sem premišljevala o tem kaj menim o poštenosti po službeni dolžnosti in kaj kot jaz, privatna oseba. Prišla sem do zaključka, da tega sploh ne morem ločiti. Torej, to kar počnem na področju skladnosti profesionalno temelji na mojem trdnem prepričanju, da je samo zakonit in pošten posel sploh vreden posla in resnično trajnosten. Zato bi lahko rekla da delam to, v kar res verjamem. Pri tem pa poštenost pri poslovanju zelo podobno dojemam kot poštenost pri katerikoli drugi dejavnosti oziroma odnosu, tudi v zasebnem življenju.

Poštenost zame v skrajšani verziji je, da delamo pravilno in častno tudi takrat, ko nas nihče ne vidi in tudi v odnosu do nekoga, ki ne more nič narediti za nas. Korporativni dodatek k temu: delati pravilno in častno tudi takrat, ko je to nekoliko bolj kompleksno, nekoliko dolgotrajnejše ali povezano z večjimi stroški ali pa celo tvegano za izgubo (kratkoročne) dobiti. 

Širše pa se lahko razpravlja o tem kaj pomeni pravilno in častno. Rekla bi, da se pravilno nanaša na neka formalno in družbeno sprejeta pravila in norme, častno pa je korektiv za variacije teh pravil, ki se z razvojem ali stanjem družbe - zgodovinsko in geografsko gledano - razlikujejo; medtem ko se častnost nanaša na univerzalne vrednote, brezčasna merila o tem kaj je prav in kaj narobe (etika). Poštenost - po mojem trdnem prepričanju - torej nujno temelji na teh univerzalnih vrednotah, zlasti iskrenosti, spoštovanju in odgovornosti.

Sfera iskrenosti. Pošteno je, da smo iskreni na vseh ravneh; do sebe, do soljudi in pri svojem delu; privatno, poklicno in službeno. Poklicno in službeno ločim, saj nista nujno eno in isto. Srečni smo, če naša služba predstavlja tudi naš poklic (v smislu poklicanosti, poslanstva), ni pa vedno oziroma ves čas tako. Iskrenost ni samo to, da govorimo kar mislimo, temveč tudi da svoje misli oblikujemo na osnovi iskanja resnice, vsestranskega raziskovanja in pretehtavanja različnih dejstev in okoliščin, ki smo jih zmožni spoznati o neki stvari, situaciji, človeku..., če se zares potrudimo*. Iskrenost pomeni, da smo sposobni tudi refleksije o tem kaj nam preprečuje, da bi ta dejstva spoznavali nepristransko, torej brez vpliva predsodkov, strahov, zavisti in drugih čustev ter nevezano na svoj ego in egoistične vzgibe; da smo te vzgibe sploh pripravljeni spoznati in se z njimi soočiti, jih preseči. Iskreno je tudi, da smo realni glede svojih moči in šibkosti, svojih prednosti in slabosti. 

Na tem mestu pa že prehajamo v sfero odgovornosti. Svoje moči in prednosti smo namreč odgovorni uporabiti za doseganje dobrega in koristnega zase, za druge ter za ožjo in širšo okolico. Svoje šibkosti in slabosti pa omejevati vsaj do mere, da ne škodujemo sebi, drugim ali okolju. Odgovornost vključuje tudi to, da smo pripravljeni sprejeti posledice svojega ravnanja in razmišljanja, pa tudi to, da se zrelo in premišljeno odzovemo na dejanja drugih in na dogodke, na katere nimamo vpliva. Čas za premislek in odzivanje na podlagi treznega premisleka, namesto zgolj reagiranje na zunanje dražljaje, je pomemben gradnik odgovornega ravnanja.

Sfera spoštovanja. V tej sferi se trudimo imeti pozitiven in zaveden odnos do sebe, do drugih in do okolja. Iz takega odnosa in naravnanosti namreč vedno pride tudi pravo - pošteno ravnanje. Spoštovanje sebe in drugih lepo povzema eno od načel iz knjige "Moč pozitivnega delovanja", da se zavedamo svoje pomembnosti, ne da bi pri tem omalovaževali druge, hkrati pa se zavedamo tudi pomembnosti drugih ljudi, ne da bi kadarkoli dovolil, da drugi omalovažujejo nas. V odnosu do narave se sama trudim biti spoštljiva v smislu, da si predstavljam kot da bi mi narava lahko govorila. Zavedam se, da npr. porabe solarne energije, ki jo porabljamo za gretje sanitarne vode v naši hiši, soncu tega posebej ne plačujemo. Borovnic ali smrekovih vršičkov ter drugih darov gozda, prav tako ne. To zelo cenim in se vedno znova opomnim. Vse več pridobivam tudi na znanju in zavedanju glede posledic svojega ravnanja na okolje, zlasti ogljičnega odtisa in kako ga lahko omejujem. Za veliko odgovornost si štejem, naučiti to mojo malo hči. 

Na vseh opisanih sferah pravzaprav gradimo svojo sposobnost biti pošteni. Moramo razumeti, da gre za neprestano prizadevanje, raziskovanje in poskušanje. Le redki ljudje pridejo v stanje v katerem so vedno in neprekinjeno pošteni v opisanem smislu. Večina pa neprestano iščemo ravnovesje med temi tremi sferami in to je ok. Pošten si, če rečeš, da se trudiš biti pošten in da ti ne uspe vedno. Posten si, če nekomu poveš, da si spoznal, da do njega nisi bil pošten, zato želiš to popraviti. Pošten si tudi, če priznaš, da nečesa ne moreš ali pa ne želiš obljubiti, izpolniti... 

Poštenost zame je, da se vedno trudiš biti kar se da prizadeven, angažiran in dobronameren pri tem kar delaš, v odnosih do soljudi in okolja. 

Za konec bi želela zastaviti nekaj izzivov za dodatni razmislek: Ali je pošteno, če prevaramo nekoga, ki je že večkrat prevaral nas in veliko drugih ljudi? Ali je pošteno, da namerno ne pomagamo sodelavcu (čeprav bi to sodilo v okvir naših delovnih nalog), ki se do nas neprijazno obnaša, nas celo žali? Kaj pa: če pomoč takemu sodelavcu ne sodi v okvir naših nalog, bi pa to z lahkoto naredili? Velikokrat se namreč uporablja princip, da sem tak do drugih, kot so oni do mene, kot ponazoritev poštenja. Ali pa: je pošteno, da svojega otroka spoštujemo bolj kot otroka nekoga drugega samo zato, ker je tuj otrok? Ali je pošteno, da vztrajamo v okolju, odnosu ali navsezadnje službi, če smo nezadovoljni in s tem širimo slabo energijo? Kaj pa če je od naše plače v takšni službi odvisna naša družina? Ali je pošteno, da sodimo o poštenosti drugih ljudi, še posebej, če nismo prav poglobljeno presodili svoje poštenosti? Vprašanja, ki predstavljajo etične dileme, na katera ni enostavnih odgovorov. Vsekakor pa vprašanja na katera lahko vsak odgovarja sam in odkriva še mnogo širša obzorja od tukaj zapisanega. 

In še nekaj; že samo globlji razmislek ter zlasti zapis o tem kaj zame osebno pomeni poštenost deluje zelo osveščujoče in samo-spoznavno. Potrjujem. 

Andrijana Bergant,

v prepričanju, da bo skladnost poslovanja kot poslovna funkcija, pomembno zaznamovala prihodnost upravljanja slovenskih podjetij in da bo etika postala nekaj oprijemljivega, pri resnih poslovnih odločitvah uporab(lje)nega. 

*Če vas zanima več na temo raziskovanja resnice, kot opisujem tukaj, raziščite še naslednje pojme: samorefleksija, razvijanje sočustvovanja do vseh ljudi (celo do naših sovražnikov) in analitična meditacija.

Ali tveganja razumemo ali jih (ob)čutimo?

Ocenjevanje tveganj ni zgolj nekakšna statistično - matematična abstrakcija, ki jo izvajajo le specializirani strokovnjaki, temveč je nekaj kar je zelo povezano s človekovo naravo. Nekaj kar pravzaprav počnemo vsak dan. V vsakdanjem življenju se namreč srečujemo s situacijami, ki nam nekaj prinašajo (želenega ali nevtralnega), hkrati iz njih izvirajo določene nevarnosti oziroma potencialne posledice, ki pa si jih ne želimo. Pri naših odzivih na tovrstne situacije se ljudje med seboj razlikujemo v glavnem po naši nagnjenosti k tveganju. 

Zadnjič sem brala zanimiv članek, poln psihološko-socioloških dognanj o človeški plati dojemanja tveganj ("You Can't Handle the Risk", by Adam Thurteltaub, Compliance and Ethics Professional, Vol. 7/ No. 3, 06/2010).

No, članek pravi, da nagnjenost k tveganju ne prihaja iz racionalnega dela možganov, ampak čustvenega.

Pri moji mali navihanki na primer se čudim in smejem njenim odzivom v različnih situacijah. Ko ji rečem naj ne pleza na gugalni stolček, ker bo padla in bo zeloooo bolelo, ona vztraja še naprej in sega po zanimivih premetih na pultu, pri tem pa se gugalnik maje pod njenimi nogicami, ona pa spretno lovi ravnotežje. Ko pa ji rečem, da naj se vendar pusti obrisati, ker je umazana, se takoj preneha otepati... Pri čemer moram povedati, da res ne mara brisanja in močno uveljavlja svojo voljo. Očitno torej ji več pomeni, da je čista, kot pa varna :) Z drugimi besedami, v danih situacijah ni želela tvegati da bi bila umazana, medtem ko je brez oklevanja tvegala, da bi padla. Očitno ima pri izbiri sprejetih tveganj veliko vlogo motivacija in občutek lastnih sposobnosti glede obvladovanja tveganj!

Na tveganja se odzivamo in jih sprejemamo ali zavračamo glede na našo nagnjenost k tveganjem, našo oceno nevarnosti in lastnih sposobnosti na drugi strani ter našo motivacijo za tisto, kar lahko dobimo, če sprejmemo tveganje.

V profesionalnem smislu se s tveganji ukvarjamo tako, da jih racionalno analiziramo in metodološko - da, tudi matematično - ocenjujemo. Navedeno velja za vse vrste tveganj, tudi glede tveganj za skladnost, ki sodijo v skupino operativnih tveganj in so po naravi pravna tveganja s spremljajočim tveganjem za poškodovanje ugleda. V resnici se pravna tveganja in/ ali tveganja za skladnost in ugled po metodologiji ocene razlikujejo (npr. od finančnih tveganj) po tem, da to vrsto tveganj težko ocenimo numerično, zato je uveljavljen zlasti opisni način ocene te vrste tveganj. Kljub vsemu pa lahko tudi nekatera pravna in / ali tveganja za skladnost ocenimo numerično, npr. tveganje numerično določene pogodbene kazni ali tveganje numerično določene globe za prekršek... Tudi nekatere poslovne izgube, ki so posledica kršenja pogodbe ali splošnih predpisov, se lahko numerično opredelijo. 

Motivacija v zvezi s sprejemanjem ali zavračanjem tveganj pa so na ravni korporacije cilji, poslanstvo in vizija, da te uresničimo. Kaj si torej želimo in kaj nam je bolj pomembno od nekega tveganja, ki ga sprejmemo ter katera tveganja smo sploh sposobni sprejeti, glede na profesionalno in racionalno oceno sposobnosti in šibkosti korporacije. Govorimo tudi o apetitu za tveganja ("risk apetite"). 

Brez zavestne presoje tveganj, imamo velikokrat tudi nerealne občutke tako glede resnosti tveganja, kot tudi glede svojih sposobnosti obvladovanja teh tveganj. Povezano s pomembnim delom, ki ga opravljamo ali funkcijo oziroma položajem se lahko srečamo tudi s fenomenom nad-moči glede obvladovanja pretečih nevarnosti, kar pa nas v resnici naredi bolj ranljive in bolj podvržene manipulaciji.

Poleg tega je izredno zanimiva znanstvena ugotovitev, da na človeško presojo tveganj vpliva tudi način kako so nam tveganja predstavljena.

"Prospect Theory", avtorjev Daniel Kahneman in Amos Tversky, temelječa na eksperimentu, kaže naslednje.

Eksperiment temelji na primeru, ko 600 ljudem preti neposredna življenjska nevarnost, zaradi potresa.

V prvi situaciji je dana naslednja izbira med možnostma A in B. Katero bi izbrali?

A. 200 ljudi zagotovo preživi potres.
B. 33% možnosti je, da jih vseh 600 preživi in 67% možnost je, da vseh 600 umre.

Več kot 70% udeležencev eksperimenta je izbralo možnost A, ki ne vsebuje negotovosti / tveganja, saj je izid 100% znan.

V drugi situaciji je dana izbira med možnostma C in D. Katero bi izbrali tokrat?

C. 400 ljudi zagotovo umre v potresu.
D. 33% možnost je, da nihče ne umre in 67% možnost da vsi umrejo.

V tej situaciji (oziroma situaciji predstavljeni na ta način) pa je skoraj 80% udeležencev izbralo možnost D. Pri tem je očitno, da sta možnosti A in C med seboj enaki ter možnosti B in D prav tako, ko imamo vse štiri pred seboj. Kljub temu so udeleženci eksperimenta s prevladujočo večino izbrali nasprotne možnosti, ker so bile različno predstavljene.  

No, racionalen matematični izračun teh dveh možnosti pa bi bil naslednji:

1. Možnost: A. = C.

Vrednost možnosti PREŽIVETJA, ki je pozitivna možnost = 200 x 1 (100%) = + 200
Vrednost možnosti SMRTI, ki je negativna možnost = 400 x 1 (100%) = - 400

2. Možnost: B. = D.

Vrednost možnosti PREŽIVETJA = 600 x 0,33 (33%) = + 198
Vrednost možnosti SRTI = 600 x 0,67 (67%) = - 402

V resnici nam verjetnostni račun, ki pove "vrednost" vsake od možnosti pokaže, da je možnost A oziroma C nekoliko boljša, v resnici pa po vrednosti zelo blizu B oziroma D. Kljub temu jo brez tega izračuna doživljamo kot zelo različni.

Če ta primer dopolnimo še s kvalitativno oceno, bi lahko bila izid ocene tveganosti in s tem naša izbira morda drugačna kot prvotno in vsekakor bi uporabili vrednostno presojo. Recimo, da bi imeli dalje možnost izbirati med različnimi opcijami glede tega kdo naj preživi potres in kdo naj umre. Kaj bi vplivalo na presojo? Npr. kdo so barabe, kdo so pridni in koristni, njihova starost, ali so med njimi otroci..., ali so zavarovani in kdo je upravičenec iz zavarovanja :)

V tem delu se vključi etično presojanje, ki vedno temelji na vrednotah. V korporaciji se osebne vrednote prepletajo z korporativnimi, šefovimi oz. oddelčnimi, vrednotami strank...

In spet smo pri korporativni kulturi in etiki, ki sta bili obdelani že v prejšnjem bogu. 

Andrijana Bergant, 

v prepričanju, da bo skladnost poslovanja kot poslovna funkcija, pomembno zaznamovala prihodnost upravljanja slovenskih podjetij in da bo etika postala nekaj oprijemljivega, pri resnih poslovnih odločitvah uporab(lje)nega.

Začetek tega dnevnika

Z veseljem odpiram svoj prvi spletni dnevnik in se vključujem v svet poln novih razsežnosti in še neznanih moči. 

Z zapisi na tej strani začenjam, ker želim deliti svoja spoznanja in izkušnje glede novega poklica pri nas, v katerega še sama nisem vedela da vstopam pred petimi leti. Iskala sem nove izzive, nekaj drugačnega in to sem vsekakor našla pri opravljanju funkcije skladnosti v podjetju (compliance function, corporate compliance, compliance management - kakor hočete). 

Vstopila sem v mogočni svet korporativnega upravljanja, notranjih kontrol in upravljanja s tveganji ter s tem povezanimi vznemirljivimi vsebinami :) Preizkusila sem kako hitro in učinkovito lahko zares prevedemo nek pravni predpis (še posebej nov) v življenje neke organizacije. Kakšne so faze pri tem in predvsem izzivi. Nato sem krenila še na bolj drzno pot odkrivanja razsežnosti poštenega poslovanja, etike v življenju in delu neke organizacije. 

Pravzaprav sem vprašanja poslovne etike začela odkrivati z raziskovanjem dimenzij in skrivnosti korporativne kulture ter njenega vpliva na skladnost poslovanja; ko sem pisala svoj prvi Kodeks dobrega poslovnega ravnanja in se srečevala z najrazličnejšimi odzivi pri njegovem sprejemanju. Korporativna kultura je lahko bolj ali manj naravnana po etičnem kompasu. Od česa je to odvisno, kako nastane, se spreminja in predvsem - kako lahko z notranjim upravljanjem vplivamo nanjo? Vsak namreč hoče imeti dobro korporativno kulturo. 

Ali je dovolj da imamo Kodeks v organizaciji? Seveda ne, včasih je bolje, če ga nimamo. Je pa vsekakor priložnost za neko novo pot oziroma tlakovanje že nekoliko uhojene poti, vsekakor pa priložnost za začetek zavestnega upravljanja korporativne kulture. Uspela sem spoznati, da etika in poštenost vodij - formalnih in neformalnih - izražena v dejanjih, vsekakor občutno oblikujeta korporativno kulturo, slednja pa oblikuje ravnanje članov organizacije. In povratno - ravnanje članov organizacije oblikuje in krepi kulturo. To je sklenjen krog. Nikakor ne moremo eno govoriti in drugo delati, potem pa  pričakovati, da bodo drugi delali to, kar govorimo. Ok, to nam je znano že iz vzgoje in vsak, ki je starš si je vsaj enkrat zaželel, da bi to delovalo.

Točno za to gre tudi v organizaciji - za "vzgajanje" korporativne kulture. In to je težko delo, predvsem pa načrtno, strateško. 

Vse dobro v korporativni kulturi se začne in tudi konča pri poštenosti in integriteti - da delamo to kar govorimo in da je to kar govorimo v skladu s sprejetimi vrednotami organizacije, s katerimi se ujemajo tudi naše osebne vrednote.  

Še vedno raziskujem, opazujem, preučujem, premišljujem, odkrivam pomene, povezave, zakonitosti.... Noro zanimivo, velikokrat zabavno, včasih pa tudi depresivno. Raziskovanje in opazovanje elementov skladnosti, poštenosti in integritete pri poslovanju ter kulture organizacije; na kaj vse ta vpliva in kaj vse vpliva nanjo... naredi človeka posebej občutljivega na (ne)etiko. Tudi pri samem sebi. 

Ja, vsi imamo vidike ene in druge plati, velikokrat nihamo in preizkušamo, včasih ne vemo točno kje se ena začne in druga konča. Osebno ne poznam nobenega, ki bi bil 100% etičen. Tudi ne vem kakšen bi ta bil. Obstaja pa notranje nagnjenje, ki nam kaže mejo ali izhod, če se že zgodi, da zaidemo čez... To pa je integriteta, ki vključuje tudi priznanje napake in soočenje z lastnimi šibkostmi ter usmerja človeka v pozitivno akcijo, v pravo, pošteno in pravično smer. Včasih ljudem kompas zmede vpliv okolice, posebnost situacije, morda nasprotje več vrednot... Zato je prav, da večkrat premišljujemo o tem kaj je etično in pošteno in to v povezavi s konkretnimi primeri iz življenja in dela, po možnosti brez da bi moralizirali, obsojali. To nam kvari bistrost in uvid. 

Etika oziroma poštenost postaja vse bolj aktualna in popularna tema tudi v poslu, spričo ekonomskih, družbenih in političnih razmer. O skladnosti pa se vse bolj govori kot o (novi) poslovni funkciji v podjetjih, saj ta vzpostavlja ogrodja in mehanizme s katerimi poštenosti in etiki, poleg zakonitosti, dajemo življenje v praksi. 

 

Namenila sem se, da s tem spletnim dnevnikom aktivno sodelujem in pomagam usmerjati ta trend, na podlagi svojega znanja glede  specifičnega področja upravljanja skladnosti in še bolj dragocenih izkušenj, ki segajo v čas, ko teme povezane s poslovno etiko in integriteto še niso bile tako popularne oziroma vsaj ne tako žive.   

Več o tem v naslednjih zapisih.

Andrijana Bergant, 

v prepričanju, da bo skladnost poslovanja kot poslovna funkcija, pomembno zaznamovala prihodnost upravljanja slovenskih podjetij in da bo etika postala nekaj oprijemljivega, pri resnih poslovnih odločitvah uporab(lje)nega.