Zadnjič mi je kolegica v službi zastavila vprašanje: kaj meni pomeni poštenost? In če bi na to odgovorila pred kamero... Potem smo se šalili, da bi že po službeni dolžnosti morala na to temo kaj povedati (op: kot vodja za skladnost). Do kamere sicer se nismo prišli, vendar sem to vprašanje vzela za izziv in o njem resno premišljevala. Sedaj pa nanj javno odgovarjam :)
Najprej sem premišljevala o tem kaj menim o poštenosti po službeni dolžnosti in kaj kot jaz, privatna oseba. Prišla sem do zaključka, da tega sploh ne morem ločiti. Torej, to kar počnem na področju skladnosti profesionalno temelji na mojem trdnem prepričanju, da je samo zakonit in pošten posel sploh vreden posla in resnično trajnosten. Zato bi lahko rekla da delam to, v kar res verjamem. Pri tem pa poštenost pri poslovanju zelo podobno dojemam kot poštenost pri katerikoli drugi dejavnosti oziroma odnosu, tudi v zasebnem življenju.
Poštenost zame v skrajšani verziji je, da delamo pravilno in častno tudi takrat, ko nas nihče ne vidi in tudi v odnosu do nekoga, ki ne more nič narediti za nas. Korporativni dodatek k temu: delati pravilno in častno tudi takrat, ko je to nekoliko bolj kompleksno, nekoliko dolgotrajnejše ali povezano z večjimi stroški ali pa celo tvegano za izgubo (kratkoročne) dobiti.
Širše pa se lahko razpravlja o tem kaj pomeni pravilno in častno. Rekla bi, da se pravilno nanaša na neka formalno in družbeno sprejeta pravila in norme, častno pa je korektiv za variacije teh pravil, ki se z razvojem ali stanjem družbe - zgodovinsko in geografsko gledano - razlikujejo; medtem ko se častnost nanaša na univerzalne vrednote, brezčasna merila o tem kaj je prav in kaj narobe (etika). Poštenost - po mojem trdnem prepričanju - torej nujno temelji na teh univerzalnih vrednotah, zlasti iskrenosti, spoštovanju in odgovornosti.
Sfera iskrenosti. Pošteno je, da smo iskreni na vseh ravneh; do sebe, do soljudi in pri svojem delu; privatno, poklicno in službeno. Poklicno in službeno ločim, saj nista nujno eno in isto. Srečni smo, če naša služba predstavlja tudi naš poklic (v smislu poklicanosti, poslanstva), ni pa vedno oziroma ves čas tako. Iskrenost ni samo to, da govorimo kar mislimo, temveč tudi da svoje misli oblikujemo na osnovi iskanja resnice, vsestranskega raziskovanja in pretehtavanja različnih dejstev in okoliščin, ki smo jih zmožni spoznati o neki stvari, situaciji, človeku..., če se zares potrudimo*. Iskrenost pomeni, da smo sposobni tudi refleksije o tem kaj nam preprečuje, da bi ta dejstva spoznavali nepristransko, torej brez vpliva predsodkov, strahov, zavisti in drugih čustev ter nevezano na svoj ego in egoistične vzgibe; da smo te vzgibe sploh pripravljeni spoznati in se z njimi soočiti, jih preseči. Iskreno je tudi, da smo realni glede svojih moči in šibkosti, svojih prednosti in slabosti.
Na tem mestu pa že prehajamo v sfero odgovornosti. Svoje moči in prednosti smo namreč odgovorni uporabiti za doseganje dobrega in koristnega zase, za druge ter za ožjo in širšo okolico. Svoje šibkosti in slabosti pa omejevati vsaj do mere, da ne škodujemo sebi, drugim ali okolju. Odgovornost vključuje tudi to, da smo pripravljeni sprejeti posledice svojega ravnanja in razmišljanja, pa tudi to, da se zrelo in premišljeno odzovemo na dejanja drugih in na dogodke, na katere nimamo vpliva. Čas za premislek in odzivanje na podlagi treznega premisleka, namesto zgolj reagiranje na zunanje dražljaje, je pomemben gradnik odgovornega ravnanja.
Sfera spoštovanja. V tej sferi se trudimo imeti pozitiven in zaveden odnos do sebe, do drugih in do okolja. Iz takega odnosa in naravnanosti namreč vedno pride tudi pravo - pošteno ravnanje. Spoštovanje sebe in drugih lepo povzema eno od načel iz knjige "Moč pozitivnega delovanja", da se zavedamo svoje pomembnosti, ne da bi pri tem omalovaževali druge, hkrati pa se zavedamo tudi pomembnosti drugih ljudi, ne da bi kadarkoli dovolil, da drugi omalovažujejo nas. V odnosu do narave se sama trudim biti spoštljiva v smislu, da si predstavljam kot da bi mi narava lahko govorila. Zavedam se, da npr. porabe solarne energije, ki jo porabljamo za gretje sanitarne vode v naši hiši, soncu tega posebej ne plačujemo. Borovnic ali smrekovih vršičkov ter drugih darov gozda, prav tako ne. To zelo cenim in se vedno znova opomnim. Vse več pridobivam tudi na znanju in zavedanju glede posledic svojega ravnanja na okolje, zlasti ogljičnega odtisa in kako ga lahko omejujem. Za veliko odgovornost si štejem, naučiti to mojo malo hči.
Na vseh opisanih sferah pravzaprav gradimo svojo sposobnost biti pošteni. Moramo razumeti, da gre za neprestano prizadevanje, raziskovanje in poskušanje. Le redki ljudje pridejo v stanje v katerem so vedno in neprekinjeno pošteni v opisanem smislu. Večina pa neprestano iščemo ravnovesje med temi tremi sferami in to je ok. Pošten si, če rečeš, da se trudiš biti pošten in da ti ne uspe vedno. Posten si, če nekomu poveš, da si spoznal, da do njega nisi bil pošten, zato želiš to popraviti. Pošten si tudi, če priznaš, da nečesa ne moreš ali pa ne želiš obljubiti, izpolniti...
Poštenost zame je, da se vedno trudiš biti kar se da prizadeven, angažiran in dobronameren pri tem kar delaš, v odnosih do soljudi in okolja.
Za konec bi želela zastaviti nekaj izzivov za dodatni razmislek: Ali je pošteno, če prevaramo nekoga, ki je že večkrat prevaral nas in veliko drugih ljudi? Ali je pošteno, da namerno ne pomagamo sodelavcu (čeprav bi to sodilo v okvir naših delovnih nalog), ki se do nas neprijazno obnaša, nas celo žali? Kaj pa: če pomoč takemu sodelavcu ne sodi v okvir naših nalog, bi pa to z lahkoto naredili? Velikokrat se namreč uporablja princip, da sem tak do drugih, kot so oni do mene, kot ponazoritev poštenja. Ali pa: je pošteno, da svojega otroka spoštujemo bolj kot otroka nekoga drugega samo zato, ker je tuj otrok? Ali je pošteno, da vztrajamo v okolju, odnosu ali navsezadnje službi, če smo nezadovoljni in s tem širimo slabo energijo? Kaj pa če je od naše plače v takšni službi odvisna naša družina? Ali je pošteno, da sodimo o poštenosti drugih ljudi, še posebej, če nismo prav poglobljeno presodili svoje poštenosti? Vprašanja, ki predstavljajo etične dileme, na katera ni enostavnih odgovorov. Vsekakor pa vprašanja na katera lahko vsak odgovarja sam in odkriva še mnogo širša obzorja od tukaj zapisanega.
In še nekaj; že samo globlji razmislek ter zlasti zapis o tem kaj zame osebno pomeni poštenost deluje zelo osveščujoče in samo-spoznavno. Potrjujem.
Andrijana Bergant,
v prepričanju, da bo skladnost poslovanja kot poslovna funkcija, pomembno zaznamovala prihodnost upravljanja slovenskih podjetij in da bo etika postala nekaj oprijemljivega, pri resnih poslovnih odločitvah uporab(lje)nega.
*Če vas zanima več na temo raziskovanja resnice, kot opisujem tukaj, raziščite še naslednje pojme: samorefleksija, razvijanje sočustvovanja do vseh ljudi (celo do naših sovražnikov) in analitična meditacija.
