Ocenjevanje tveganj ni zgolj nekakšna statistično - matematična
abstrakcija, ki jo izvajajo le specializirani strokovnjaki, temveč je nekaj kar
je zelo povezano s človekovo naravo. Nekaj kar pravzaprav počnemo vsak dan. V
vsakdanjem življenju se namreč srečujemo s situacijami, ki nam nekaj prinašajo
(želenega ali nevtralnega), hkrati iz njih izvirajo določene nevarnosti oziroma
potencialne posledice, ki pa si jih ne želimo. Pri naših odzivih na tovrstne
situacije se ljudje med seboj razlikujemo v glavnem po naši nagnjenosti k
tveganju.
Zadnjič sem brala zanimiv članek,
poln psihološko-socioloških dognanj o človeški plati dojemanja tveganj
("You Can't Handle the Risk", by Adam Thurteltaub, Compliance and
Ethics Professional, Vol. 7/ No. 3, 06/2010).
No, članek pravi, da nagnjenost k tveganju ne prihaja iz
racionalnega dela možganov, ampak čustvenega.
Pri moji mali navihanki na primer se čudim in smejem njenim odzivom v različnih situacijah. Ko ji rečem naj ne pleza na gugalni stolček, ker bo padla in bo zeloooo bolelo, ona vztraja še naprej in sega po zanimivih premetih na pultu, pri tem pa se gugalnik maje pod njenimi nogicami, ona pa spretno lovi ravnotežje. Ko pa ji rečem, da naj se vendar pusti obrisati, ker je umazana, se takoj preneha otepati... Pri čemer moram povedati, da res ne mara brisanja in močno uveljavlja svojo voljo. Očitno torej ji več pomeni, da je čista, kot pa varna :) Z drugimi besedami, v danih situacijah ni želela tvegati da bi bila umazana, medtem ko je brez oklevanja tvegala, da bi padla. Očitno ima pri izbiri sprejetih tveganj veliko vlogo motivacija in občutek lastnih sposobnosti glede obvladovanja tveganj!
Na tveganja se odzivamo in jih sprejemamo ali zavračamo glede na našo
nagnjenost k tveganjem, našo oceno nevarnosti in lastnih sposobnosti na drugi strani ter našo motivacijo za tisto, kar
lahko dobimo, če sprejmemo tveganje.
V profesionalnem smislu se s tveganji ukvarjamo tako, da jih racionalno
analiziramo in metodološko - da, tudi matematično - ocenjujemo. Navedeno velja
za vse vrste tveganj, tudi glede tveganj za skladnost, ki sodijo v skupino
operativnih tveganj in so po naravi pravna tveganja s spremljajočim tveganjem
za poškodovanje ugleda. V resnici se pravna tveganja in/ ali tveganja za skladnost in ugled
po metodologiji ocene razlikujejo (npr. od finančnih tveganj) po tem, da to vrsto tveganj težko ocenimo
numerično, zato je uveljavljen zlasti opisni način ocene te vrste tveganj.
Kljub vsemu pa lahko tudi nekatera pravna in / ali tveganja za skladnost ocenimo
numerično, npr. tveganje numerično določene pogodbene kazni ali tveganje
numerično določene globe za prekršek... Tudi nekatere poslovne izgube, ki so
posledica kršenja pogodbe ali splošnih predpisov, se lahko numerično
opredelijo.
Motivacija v zvezi s sprejemanjem ali zavračanjem tveganj pa so na ravni korporacije cilji, poslanstvo in vizija, da te uresničimo. Kaj si torej želimo in kaj nam je bolj pomembno od nekega tveganja, ki ga sprejmemo ter katera tveganja smo sploh sposobni sprejeti, glede na profesionalno in racionalno oceno sposobnosti in šibkosti korporacije. Govorimo tudi o apetitu za tveganja ("risk apetite").
Brez zavestne presoje tveganj, imamo velikokrat tudi nerealne občutke tako glede resnosti tveganja, kot tudi glede svojih sposobnosti obvladovanja teh tveganj. Povezano s pomembnim delom, ki ga opravljamo ali funkcijo oziroma položajem se lahko srečamo tudi s fenomenom nad-moči glede obvladovanja pretečih nevarnosti, kar pa nas v resnici naredi bolj ranljive in bolj podvržene manipulaciji.
Poleg tega je izredno zanimiva znanstvena ugotovitev, da na človeško presojo tveganj vpliva tudi način kako so nam tveganja predstavljena.
"Prospect Theory", avtorjev Daniel Kahneman in Amos Tversky, temelječa na eksperimentu, kaže naslednje.
Eksperiment temelji na primeru, ko 600 ljudem preti neposredna življenjska nevarnost, zaradi potresa.
V prvi situaciji je dana naslednja izbira med možnostma A in B. Katero bi izbrali?
A. 200 ljudi zagotovo preživi potres.
B. 33% možnosti je, da jih vseh 600 preživi in 67% možnost je, da vseh 600 umre.
Več kot 70% udeležencev eksperimenta je izbralo možnost A, ki ne vsebuje negotovosti / tveganja, saj je izid 100% znan.
V drugi situaciji je dana izbira med možnostma C in D. Katero bi izbrali tokrat?
C. 400 ljudi zagotovo umre v potresu.
D. 33% možnost je, da nihče ne umre in 67% možnost da vsi umrejo.
V tej situaciji (oziroma situaciji predstavljeni na ta način) pa je skoraj 80% udeležencev izbralo možnost D. Pri tem je očitno, da sta možnosti A in C med seboj enaki ter možnosti B in D prav tako, ko imamo vse štiri pred seboj. Kljub temu so udeleženci eksperimenta s prevladujočo večino izbrali nasprotne možnosti, ker so bile različno predstavljene.
No, racionalen matematični izračun teh dveh možnosti pa bi bil naslednji:
1. Možnost: A. = C.
Vrednost možnosti PREŽIVETJA, ki je pozitivna možnost = 200 x 1 (100%) = + 200
Vrednost možnosti SMRTI, ki je negativna možnost = 400 x 1 (100%) = - 400
2. Možnost: B. = D.
Vrednost možnosti PREŽIVETJA = 600 x 0,33 (33%) = + 198
Vrednost možnosti SRTI = 600 x 0,67 (67%) = - 402
V resnici nam verjetnostni račun, ki pove "vrednost" vsake od možnosti pokaže, da je možnost A oziroma C nekoliko boljša, v resnici pa po vrednosti zelo blizu B oziroma D. Kljub temu jo brez tega izračuna doživljamo kot zelo različni.
Če ta primer dopolnimo še s kvalitativno oceno, bi lahko bila izid ocene tveganosti in s tem naša izbira morda drugačna kot prvotno in vsekakor bi uporabili vrednostno presojo. Recimo, da bi imeli dalje možnost izbirati med različnimi opcijami glede tega kdo naj preživi potres in kdo naj umre. Kaj bi vplivalo na presojo? Npr. kdo so barabe, kdo so pridni in koristni, njihova starost, ali so med njimi otroci..., ali so zavarovani in kdo je upravičenec iz zavarovanja :)
V tem delu se vključi etično presojanje, ki vedno temelji na vrednotah. V korporaciji se osebne vrednote prepletajo z korporativnimi, šefovimi oz. oddelčnimi, vrednotami strank...
In spet smo pri korporativni kulturi
in etiki, ki sta bili obdelani že v prejšnjem bogu.
Andrijana Bergant,
v prepričanju, da bo skladnost poslovanja kot poslovna funkcija,
pomembno zaznamovala prihodnost upravljanja slovenskih podjetij in da bo etika
postala nekaj oprijemljivega, pri resnih poslovnih odločitvah uporab(lje)nega.
